6. št. Preroških Novic

6. št. Preroških Novic ;D
[You must be registered and logged in to see this image.]

Ja, prav vidite!
Izšla je že kar 6. št. Novic! Tudi tokrat vam ponujamo veliko zanimivh člankov in podobnega...
(Imamo tudi novo podurednico - Meggie P.! Dobrodošla pri "nas"! In tudi skoraj celotno tokratko številko je napisala Meggie! Iskrene čestitke! Opravičujeva se tudi, ker ni šumnikov, ker Meggie piše na telefonu!)

LP, MELANIE BLACK NEELSTINE & MEGGIE PENDRAGON! :)
------------------------------------------------------------------------

K A Z A L O

- Hitre novice
- Rožnata poroka
- Pobegli zmaji
- Intervju z Rawsom
- Svet slavnih
- Kratek test
- Zgodbe
- Twilight posterji !


Hitre novice:
~Ministerstvo isce nove usluzbence!
Na
ministerstvu primanjkuje usluzbencev. Vse profesorje ali ucence, ki
verjamete da ste vsaj malo usposobljeni vabimo na razgovor. Za dodatne
informacije so obrnite na ucenko Meggie Pendragon
((Ce se ti zdi v
redu. Sem misla da bi pac kao mela lahko take razgovore pol pa bi eni
lahko delali na ministerstvu ker se v tisti temi skor nic ne dogaja))

~Nasla se je palica. Nek
ucenec je v Prepovedanem gozdu nekaj dni nazaj nasel palico. Ugotovili
smo, da je jedro feniksovo pero. Palica je velika 28 cm in je zelo
ubogljiva. Izdelana je iz hruskinega lesa. Ce vi pogresate palico se
obrnote na eno izmed admink.

~Delanje domacih nalog Veliko uciteljev se prituzuje da ucenci ne delajo nalog. Dajmo, dajmo. Saj ni tako tezko! VAJA DELA MOJSTRA!!

~Odklop
Naslednji teden bomo na Bradavicarki doziveli tridnevni odklop
elektrike, zaradi tehniskih tezav. Televizije v domovih ne bodo delale
in tudi telefoni bodo neusposobljeni. Posimo za potrpezljivost!
------------------------------

ROŽNATA POROKA

Najbolj rožnata poroka vseh časov! Najbrž se sprašujete zakaj"rožnata".
Mislim,
da vsi dobro poznamo Kalvaro Temyno. Tako je! Poročila se je. Uganite s
kom? Z Argusom Filchom, hišnikom na Bradavičarki. Naj bi se nekaj med
njima pletlo že pred vsaj petimi leti. Torej, vse se je zgodilo 15.
marca. Poročila sta se v Meryascoveeni. Prišlo je veliiiiiiiiiiko
čarovnikov, tako da je bila vas čisto polna. Kalvarina poročna obleka je
bila, kot vedno rožnata, Argus pa si je končno kupil kaj novega.Najbrž
ga je v to prepričala Kalvara, saj je imel rožnato kravato, bel suknjič,
bele hlače, ter rožnate čevlje. Slavje je trajalo celih 24 ur. Upamo,
da bosta še dolgo srečna.

------------------------------

Pobegli zmaji?!
Vceraj okoli 14. ure popoldan so iz
'hlevcka' kjer prebivajo zmaji klicali na ministerstvo, da je izginilo 5
zmajev vrste lexutrenjuwelux. Edinstve, zelo redka vrsta, ki pa je tudi
zelo draga. Vrata naj bi bila odklenjena z urokom, zato vedo, da jih
je spustil carovnik. Obstaja nekaj zelo cudnih teorij: "Zagotovo je
Mrlakestin. Vedno je imel rad zmaje. Spet spleta svoje cudne zvarke in
caka da bo planil na Harryija. Fant se mi kar smili. Zmaji pa tudi." je
pojasnil 46-letni Max Wander iz Los Angelesa. Z njim se pa ne strinja
29-letna studentka zgodovine carovnistva Maya Black: "Ne. Mrlakestin
tega ne bi naredil. Ce pa bi ze bi to naredil veliko bolj neopazno.
Podcenjujetega ljudje. Moje mnenje, ki pa je precej bolj verjetno je, da
si ministerstvo samo izmisljuje. Zmaje pa je ni tako tezko najt. Ful so
veliki in tako naprej. Saj niso obeski za kljuce. Ministerstvo hoce
pomilovanje in denar. Zdaj pa recite kar jocete." Katera teorija je
pravilna se ne vemo. Kaj pa mislite vi?

------------------------------

Intervju z Rawsom
Vsi ga poznate kot bivsega ucitelja
in ravnatelja. Profesor Raws je zlelel pod kozo mnogim ucencem.
Zagrenil jim je zivljenje. Kaj pa se v resnici skriva pod vsem tem? Pa
pogljemo.

Jaz:Pozdravljeni. Kar zacniva na zacetku. Harry Potter. Kaj ste mislili o njem in kaj mislite zdaj?
Raws(zavzdihne):
Harry me je vedno spominjal na Lily. Zato sem g tako sovrazil. Bil je
enak kot James. Nagajiv, pogumen, itd. In tako me je spominjal tudi na
moskega ki mi jo je prevzel. Nic dobrega ni prinesel v glavem. Zdaj pa
semse nekako sprijaznil s tem. Vem da ni kriv za Lilyina in Jamesova
dejanja. Prirasel mi je k srcu. Pa se sina je poimenoval po meni.
Jaz(se nasmehnem): Ja. Kaj pa vasa vec let neureslicljiva zelja, da bi ucili Obramo pred mracnimi silami? Se se vedno spopadate s tem?
Raws(skomigne):Ta
pedmet je bil zmeraj moj najljubsi. Vedel sem, da imam veliko moznosti
da bi ga lahko ucil. Dumbledor se pac ni strinjal. Zdanji dv leti mi je
uspelo in sem ga ucil. Tako da sem storil to kar sem zelel. Nic vec se
ne ubadam s tem.
Jaz:Aha.. Pa vase privatno zivljenje? Je vzklila kaksna nova ljubezen?
Raws(se
zasmeje in odkima): Moral vas bom razocarati z NE-jem. Se vedno nisem
cisto pozbil Lily, a se trudim. Kaj ce bi pisli spet lepo pozneje pa vam
takrat povem (smeh).
Jaz:Drzala vas bom za besedo. Malo prej ste omenili Dumbledorja, kako ste se pocutili ko ste ga ubili?
Raws:
Dubledor je bil dolgo moj dober prijatelj. Zaradi njega sem sal k
Tistemu Ki Ga Ne Smemo Imenovati, sam me je prosil naj ga ubijem.
Verjemite ni bilo lahko. Vedel sem koliko ljudi bom s tem prizadel, a
sem moral. Bila je pac moja usoda. Tako pac to je.
Jaz:Se zadnje vprasanje: Se boste kdaj vrnili na Bradavicarko?
Raws:Ne vem. Mogoce. Vsekakor je moje zivljenje tukaj cisto dovolj.. Zaenkrat. Pozneje pa bomo videli.
Jaz:No ce se slucajno odlocite da se boste vrnili vas bomo zelo veseli. Hvala za vse. Nasvidenje.
Raws(nasmejano):Hvala vam. Adijo.

------------------------------


Svet slavnih
Tukaj je kratka lestvica z naslovi
pesmi, ki jih lahko poslusate kadar zelite. Ce imaste se kaksni predlog
ga lahko posredujete meni ali Melanie.
~Wonderland od Natalie Kills
~The bridge of lights od P!nk
~It Girl od Jasona Derulo
~Wish you were here od Avril Lavigne
~What doesn't kill you od Kelly Clarkson
~Gotta be you od One derection
~It will Rain od Bruna Marsa
~Lose yourself od Eminema
~Unwritten od Natashe Beningfield

Zdaj pa se nekaj filmov, za ko vam bo dolgcas:
~Friends with benefits
~Trije musketirje
~Gremo mi po svoje
~Twilight
~Shark night
~Transformerji
~Ana in kralj
~HP(ce se niste kar pa je skorj nemogoce)
~Tangice, poljubi in se kaj
~Bad teacher

Ce zelite clanek o kaksnem od svojih najljubsih igralcev pevcev itd. predloge poslite Meggie ali Melanie.

------------------------------

Kratek test:Kako rad/a imas solo?!

1.) Zjutraj te zbudi budilka ob 6.30. Danes je ponedeljek in moras v solo. Na kaj najprej pomislis?
a) "Spet ta sola. Katera budala si jo je izmislila?!" [0t]
b) "Jejj, koncno spet sola. Spet sem bom nekaj novega naucil/a. [10t]

2.) Sedis v soli za mizo pri zgodovini. Ucitelj razlaga nekaj o Rimljanih. Kaj se plete po tvoji glavi?
a) Ponavljas vsako besedo, ki jo je ucitelj izrekel. Razmisljas samo o snovi svoje probleme potisnes na stran.[10t]
b) "Kako je tecen. O cem sploh blebeta?"[0t]

3.) Ker nisi poslusala ti ucitelj da enko. Kako odreagiras?
a)"Koga briga. Ena enka gor ali dol. Zasluzil/a sem si jo.[0t]
b)Kaj?! Kako si drzne?! Ze jutri bom popravila![10t]

REZULTATI:
0 tock - 10 tock: Solo sovrazis bolj kot vse. Saj nisi edini. Samo poskrbi, da to ne bo prevec ocitno. :)
10 tock - 20 tock: Sole ne maras je pa tudi pretezno e sovrazis. Dokler vzdrzujes znotraj te 'grozne stavbe' bos v redu.
20 tock- 30 tock: Solo obuzujes. Vsi predmeti te zanimajo. Med poukom vedno poslusas. Le tako naprej! ;P


-----------------------------------

Strasna legenda
V hisi v blizini nasega doma ne zivi vec
nihce. Obstaja pa stara strasna legenda. Prej naj bi tam zivela druzina z
enim otrokom. Stiri letno puncko. Starsa je nikoi nista pustila same.
En vecer pa sta se le odlocila. Odsla sta na veceejo. Hcerki sta kupila
psa in ji rekla naj gre ob desetih v postejo in ce jo bo strah, naj
stegne roko in pes jo bo polizal tako bo vedela da ni sama. Nato sta
koncno odsla. Puncka ju je ubogala in res odsla v posteljo ob uri. Nekaj
minut pozneje je v kuhinji zaslisala ropot. Prestraseno jestegnila roko
in pocakala da jo je pes polizal. Res jo e in ona je mirno zaspala.
Zbudila se je sredi noci in odsla v kuhinjo po kozarec vode. Na eni od
sten je bilo s krvjo napisano: "Tudi ljudje znamo lizati!" ob napisu pa
je bila glava njenega psa. Se zdaj si nihce ne upa v to hiso.

------------------------

Slab začetek poletja
»Daniela!« se je zaslišalo iz Nikitine postelje.
»Vstani! Danes je zadnji šolski dan!« je rekla Nikita in vrgla svojo
veliko blazino na Danielino glavo. »Po pouku greva obiskat Katarino!
Mislim, da naju bo zelo vesela!« Daniela je še naprej spala. Včerajšnji
izpiti so jo izmučili, a je le en predmet zaključila s prav dobro oceno,
ostale z odlično. »Daj no, tudi jaz sem se prav tako mučila z izpiti,
pa sem bila že pol ure prej pokonci!« je rekla Nikita. Nato pa je rekla:
»Pazi, podgana!« Daniela je brž skočila iz postelje. »Kaj, kje?!«
Nikita pa se je režala. Nato pa je rekla Daniela: »Oprostite, ga.
McImpudent, samo Nikita me straši s podganami,« je rekla Daniela,
obrnjena proti vratom. Nikita je kar poskočila. Tokrat se je režala
Daniela. Nato sta se hitro oblekli in stekli v jedilnico na zajtrk. Tam
sta sedli na svoji običajni mesti. Jedli sta kruhke z maslom. Po zajtrku
so imeli pouk. Tisti dan so bili ves čas v istem razredu, poučevala jih
je ga. McImpudent, ki je Nikito nekoč sovražila, zdaj pa je bila njena
najljubša učenka. No, niso imele prav resen pouk, dekleta so odšla ven
in splezale na veliko drevo. Zadnjih petnajst minut pouka so odšli v
razred, kjer jim je ga. McImpudent povedala: »Z vašimi starši sem se
dogovorila, da gremo prve tri tedne počitnic v Italijo, v Milano. To je
bilo presenečenje. Takoj po kosilu začnite pakirati.« Nato so dekleta
odšla in se med kosilom ves čas pogovarjala o počitnicah. Baje bodo sobe
za dva. Vsa dekleta so se že razdelila. In kot je očitno, sta Daniela
in Nikita skupaj v sobi. Takoj po kosilu sta v eni uri spakirali. Komaj
sta čakali jutro, pa se je vse tako vleklo… Zato sta se odločili, da se
zamotita v šolski delavnici, kjer so tisti, ki se jim je seveda ljubilo,
zmeraj kaj izdelovali. Včasih iz lesa, včasih iz papirja, včasih iz
blaga. Tokrat so delali lutke, kakršne so želeli. Daniela in Nikita sta
se seveda odločili za marionete, ker sta veliko vedeli o njih. Ja, na
izkušnjah se človek veliko nauči. To, da so ju v klubu Podgane
spremenili v marionete, je imelo tudi dobro stran, naredili sta
najboljši lutki med vsemi dekleti, ki so jih izdelovala. Naredili sta
podobo dveh ljudi, oblečenih v miš in podgano. Ta dva človeka sta bila
kot oni dve, eden je bil temnopolt, drugi svetlopolt. Eden je imel
črno-rjave lase, drugi svetle. Nato sta nekaj tudi zaigrali s tema dvema
lutkama. Bilo je podobno, kot pri Podganah pred pol leta, le da sta si
na koncu lutki padli v objem. Tudi lutki sta nameravali vzeti s sabo na
počitnice. Vendar je bila ura šele tri. Kako počasi je tekel čas. Nato
sta se spomnili, da sta želeli na obisk k Katarini. Stekli sta iz šole
in odšli do Katarininega doma. Potrkali sta, a nihče jima ni odprl.
Potrkali sta še enkrat. In še enkrat. Tako sta čakali pol ure, a nihče
jima ni odprl. Nato sta opazili, da so vrata odklenjena, in vstopili. V
kuhinji sta zagledali zvezano Katarinino mamo. Rešili sta jo vrvi. Vozli
so bili sicer zapleteni, a Daniela je obvladala vrvi, saj so jih v
šolski delavnici veliko uporabljali. Nato je Katarinina mama zajokala:
»Prišli so moški, oblečeni v črno, me zvezali in odpeljali mojo malo
Katarino! Pa ravno sva nameravali na počitnice!« »Ste jih dobro videli?«
»Seveda, a le od zunaj. Ne vem, kdo je bil v črni obleki. Mislim, da je
bila tisto preobleka srake.« »Srake… Spominjam se, da sta bili v
Podganessevi omari dve sliki. Na eni je bil moški z oranžnimi brki in
lasmi, na okvirju je pisalo: brat Kačess, na drugi je bil moški s
temnejšo kožo in uhani, na okvirju pa je pisalo: brat Srakess. Morda
imajo tudi oni nekaj takšnega, kot je imel Podganess…« je razmišljala
Daniela. Nato sta pogledali na računalnik, ki je bil v dnevni sobi (da
ne bo pomote, smo v letu 1987, morda so nas ladje s sužnji malce
zavedle). Iskali sta: Srake. Čez dve uri sta končno našli: skrivni klub
Srake. Na zaslonu se je pojavil napis: Vpiši geslo. Ugibali sta ga le
pol ure. Geslo je bilo: ptičjilopov123. Na zaslonu se je pokazalo
besedilo:
Obvestilo!
Naše gledališče je slavno. Najbolj popularno v
celi Italiji. Vsi si želijo ogledati predstave v gledališču pri hotelu
Piccolo, to pa zato, ker naši delavci šivajo najboljše kostume. Ja,
dvajset otroških rok naredi več kot sto odraslih rok, še posebej, če so
to roke otrok, ki so za vsak napačen šiv prebičani. Zato so zmeraj
pozorni na vsak šiv. Še slaba novica: Mojega brata Podganessa so
obsodili na deset let zapora. Zato zdaj prežijo na vse tiste, ki karkoli
hudega počnejo z otroci. Zato smo zgradili podzemno delavnico, veliko
deset hektarjev, saj je naših mladih delavcev že veliko. In še ena slaba
novica: deklica, ki smo jo včeraj ugrabili skupaj z desetimi fanti, je v
spanju mrmrala neko besedilo. Sprva ga nismo razumeli, a ko smo
ugotovili, da to besedilo ves čas ponavlja, smo ga posneli in poslušali
od blizu, zato smo ga bolje slišali. Besede, ki pa jih vendarle nismo
razumeli, bom označil z ***.
Nikita in Daniela, prosim vaju, da me
***. Mučijo me in *** ostale. Šivamo kostume za v gledališče. Moj prvi
kostum je bil kostum za ***, ki je bila glavna junakinja v predstavi z
naslovom Mijav. Tam dela tudi nekdo, *** je vodil eno od skupin na ladji
s sužnji. Vsak dan *** na stolu v delavnici in po navadi je zelo jezen
*** nas. *** gledališča, v katerem nosijo naše kostume, je visoka, tako
da še dimnikar ne more nanjo, da bi očistil dimnik in vrti se mi, ko jo
pogledam. Vsa *** so mi všeč, a tole, za katero šivamo kostume, mi ni.
Res ne.
No, za vsak slučaj ugrabite vsako Danielo ali Nikito, ki jo srečate.
Arvin Srakess, vaš najboljši šef.
»Hotel
Piccolo… Tja jutri odpotujemo!« je zavpila Daniela. »Rešita tudi muco,
ki sedi na strehi gledališča…« je rekla Nikita. Daniela ni vedela, kaj
misli. Nato pa sta opazili, da je ura že toliko, da morata v šolo na
večerjo. Zvečer sta zaspali brez besed.













V Milano
Zjutraj
sta se Daniela in Nikita zbudili ob treh zjutraj. Oblekli sta se in
sedli na streho, kjer sta čakali, da bo ura šest. Ob pol sedmih odidejo.
Zajtrk bodo vzele s sabo in jedle na avtobusu. Kmalu so s kovčki vsa
dekleta sedela na vlaku, ki je vozil pod morjem. Ob devetih so odšli na
avtobus, ki jih je odpeljal v Milano, kamor so prispeli ob pol
sedemnajstih. Daniela in Nikita sta komaj kaj govorili med vožnjo.
Razmišljali sta o Srakah. V njuni sobi je Daniela vprašala Nikito: »Kaj
si mislila s tem: Rešita tudi muco, ki sedi na strehi gledališča?«
»Dešifrirala sem Katarinino sporočilo. Očitno še nisi brala nobene
kriminalke ali kaj podobnega. Jaz pa sem prebrala že štiri.« Pogledala
je skozi okno. Videla je visoko stavbo, dvakrat višjo od hotela. To je
bilo gotovo tisto gledališče. Nikita je zlezla na okensko polico in
pogledala proti vrhu gledališča. Res je zagledala belo muco. A zakaj
Katarina želi, da jo rešita? Zagotovo se ji smili. »Kaj misliš, naj
rešiva Katarino?« »Kaj pa drugega. Najlažji način bi bil, da bi odšle
mimo gledališča in kar rekle, kako nama je ime.« »Na srečo imam s sabo
denar,« je rekla Nikita in se zazrla v vhod v gledališče. »Zakaj pa?« jo
je vprašala Daniela. »Zato, ker se začenja predstava. Ponovitev
predstave Mijav. Kaj, ko rečeva, da si jo greva ogledat?« Čez pol ure
sta že sedeli v dvorani. Peli so opero. Nato sta zagledali poleg sebe
gospoda, ki je živčno nekaj zapisoval v zvezek, ki ga je držal v rokah.
»Kaj pa je?« je vprašala Daniela. »Potrebujemo dve vlogi. Čez dve uri
nastopita. Do takrat moram v dvorani najti nekoga, ki je primeren za to.
Eden mora biti na prvi pogled temen, drugi svetel.« »Morda bi midve
lahko pomagali. In zakaj niste prej poiskali teh dveh vlog?« »Sredi
nastopa sta igralki dali odpoved. Oseba mora biti velika od sto
štirideset do sto sedemdeset centimetrov visoka. In vsekakor, mora biti
ženska. Sta rekli, da lahko pomagata?« »Seveda. Sva Afričan in Eskim,
seveda pa, ker je dvorana temna, se naju ne vidi dobro.« »Stopita z
mano.« Čez deset minut sta stali v svetlem prostoru. »Kako vama je ime?«
»Daniela in Nikita.« je rekla Nikita. Vedela je, da bosta po predstavi
odšli v tisto delavnico. Daniela je videla, kako so se gospodu z zvezkom
zasvetile oči. Obe sta vedeli, da bosta zvečer pri Katarini. Nato je
Nikita vprašala, ko je oblekla kostum bele muce: »Kdo je zašil ta
kostum?« »Za glavne vloge, čeprav včasih nastopijo pozneje, potrebujemo
dobro šiviljo. Tole je zašila deklica po imenu Katarina. Nato je Daniela
vprašala: »Zakaj pa oblačiva ravno narobe barve? Ne bi morala jaz imeti
belega kostuma in Nikita črnega?« »Zato, ker tako pride do zanimivih
kombinacij. Edino, kar morata storiti, je da ponavljata za tistim, ki bo
pel in vaju gledal v oči. Če vaju ne gleda, sta tiho. Plešeta prosto,
kakor želita, razen ko vaju kdo prime za roko. Takrat se poskusita
premikati kot on.« Čez nekaj časa se je zavesa dvignila in Nikita in
Daniela sta stopili na oder. Daniela je bila muca, ki ji je bilo ime
Črnica, Nikita pa muca Snežka. Bili sta Nikita hčerka mačka, ki je že
večkrat zmagal na mačjih razstavah in tekmovanjih, Daniela pa hči
potepuškega mačka. Obe sta bili zaljubljeni v sivega mačka, ki pa je v
zgodbi na koncu umrl. To pa tako, da se je vrgel med gledalce. Sicer so
ga ujeli, a kljub temu si je zvil gleženj. Nato sta (seveda v zgodbi) od
žalosti umrli tudi Nikita in Daniela. Le, da sta oni padli ena čez
drugo na odru. Nikito je tiščalo v ramo, ko je Daniela ležala na njej.
Danielo pa je bolela noga, ki se je zataknila za Nikitino obleko. A
nista se smeli premakniti, dokler se ni zavesa spustila. Sedli sta na
fotelje in ugibali, kaj ju čaka. Ju bodo poskusili privabiti z lizikami
in bomboni, kot majhne otroke? Jima bodo ponudili službo za dobro plačo,
ki je sploh ne bosta dobili? Ju bodo prisilili? Ju bodo pretepli do
nezavesti? Ju bodo preprosto odvlekli v podzemno delavnico? Do njiju je
stopil moški s slike v Podganessovi hiši. Bil je Srakess. »Vse igralce
vabim na večerjo.« je rekel in odšel. Ker so vsi igralci odšli za njim,
sta odšli tudi Daniela in Nikita. Sedli so v limuzino pred gledališčem
in se odpeljali. Čez pet minut so prispeli do restavracije. Nikita je
videla, da se Srakess nekaj pogovarja z moškim, ki si je med predstavo
nekaj zapisoval v zvezek. Prikimal je in stopil do njiju. »Poznata
kakšno Katarino, ki ponoči smrči?« »Ja, zakaj je ne bi?« je narejeno
brez skrbi rekla Daniela. »Sta njeni najboljši prijateljici?« »Seveda!«
je rekla Nikita in se nasmehnila. »Zmeraj sva z njo, kot sestri.« Moški z
zvezkom je prikimal. Nato je Srakess vstal. »Čestitam vam vsem za
odličen nastop. Našo predstavo si je ogledalo okoli tri tisoč gledalcev.
Še posebej bi pa čestital Nikiti in Danieli, ki sta bili tukaj prvič,
bili sta super, še najbolj všeč mi je bilo, ko sta na koncu umrli...«
Zadnjo besedo je rekel čisto tiho, nato pa se nasmehnil. »…od napora.«
Daniela se je sprostila, saj je pomislila, da ju namerava ubiti, a z
zadnjimi besedami jima je povedal, da se bosta le zelo mučili. Vsakemu
je v kozarec nalil pijačo, toda ravno pri Danieli in Nikiti mu je
steklenica padla iz rok. »Ojej, grem po novo,« je rekel in se vrnil s
steklenico, iz katere je močno dišalo po vrtnicah, a če si dobro
povohal, si začutil nekaj zažgano pekočega. Ko sta jo Daniela in Nikita
spili, je Nikita rekla: »Se mi je zdelo, da sem tole že pila…« nato pa
sta obe dve zaspali.




















Podzemna delavnica
Daniela
se je zbudila prva. Okoli sebe je videla veliko otrok, dvajset jih je
držalo velik kos blaga, ali pa kar obleko, nekateri pa so obleke nosili v
omare, ki so bile postavljene ob steni. Delavnica je bila zelo velika, a
je bilo v njej toliko otrok, da si se komaj premikal. Iskali sta
Katarino, a je med toliko otroci nista našli. Nato sta na stolu, čisto
pri steni opazili moškega, ki je vodil skupino Lenuhov na ladji s
sužnji. K njemu je pritekel majhen fantek in pokazal obleko, ki jo je
držal v rokah. Moški je prikimal, se nasmehnil in mu v roko dal kovanec.
Morda pa res niso tako strogi, je pomislila Nikita, dokler ni opazila,
koliko denarja ima fantek v rokah. Pet centov. »Za tako imenitno
oblačilo bi plačala vsaj pet tisočkrat več!« je rekla Daniela, ki je
prav tako kot Nikita, opazila, kolikšno plačo je prejel fantek. Nato je
pritekla majhna punčka s čokoladno rjavimi lasmi, ki so bili speti v
čop. Ta je držala v rokah obleko, ki je bila tako lepa kot fantkova.
Moški si jo je malo ogledal, vzel bič in zavpil nanjo: »Hitro! Obrni
se!« Deklica se je obrnila, nato pa jo je moški začel bičati po hrbtu.
Jokala je, da je bilo kaj. Nato je moški spustil bič, ji razvezal čop,
da so se ji čokoladno rjavi lasje spustili malce čez ramena. Nato jo je
zgrabil za lase in vzel nož. Deklica je še bolj zajokala. Odrezal ji je
lase, da so ji zdaj segali malce čez ušesa. »Zdaj vidite, kaj se zgodi,
če je šiv dva milimetra preveč oddaljen od roba!« je zavpil moški in
sedel na stol. »Začni znova. Če bo tudi tokrat narobe zašito, te
ostrižem na plešo.« Nato sta Nikita in Daniela spoznali, kdo je bila ta
deklica. Katarino sta nazadnje videli nekje okoli Božiča. Zato so ji
lasje zagotovo zrasli. Ta deklica je bila Katarina. Še preden pa bi
lahko stekli k njej, je k njima stopila ženska. »Pridružita se eni od
skupin in začnita šivati,« je rekla in odšla. Pridružili sta se
Katarinini skupini. Katarina ju sprva ni opazila, a ko je Nikita prijela
blago na koncu poleg nje in rekla: »No, kaj pa sploh šivamo, bi mi kdo
razložil?« je zažarela od sreče in jima razložila, da šivajo kostum
znanstvenika v predstavi, ki ji je bilo naslov: Bodite veseli napredka.
Ko so končali kostum, je Katarina rekla: »Vsak od nas se boji pokazati
kostum, saj se zmeraj boji, da bo prebičan. Bi katera od vaju?« »Prav,«
je rekla Daniela, prijela kostum v roke in stekla proti stolu, na
katerem je sedel moški. Vsi, ki so šivali tisti kostum, so zadrževali
dih. Vedeli so, da se bo Daniela vrnila prebičana in s solzami n obrazu.
»Zakaj nisem šla jaz, ko imam bolj trdo kožo?« je rekla Nikita in
čakala, kdaj bo zaslišala pokanje biča ali kričanje. A ga ni slišala.
Celih deset minut. Nato je pritekla Daniela, ki je v rokah držala deset
evrov. »TOLIKO?« je rekla Nikita in se zastrmela v Danielino dlan, polno
denarja. »Nekaj drugih skupin me je prosilo, naj nesem še njihove
kostume, v zameno pa so mi dali vso plačo. In ker so bili vsi kostumi
dobri, sem dobila še denar od šefa skupine Lenuhov, se mi je nabralo vse
tole,« je z nasmeškom na obrazu rekla Daniela. »Kličimo ga kar šef, da
nam bo lažje, ker ne vemo njegovega imena,« je še rekla. »Ker sem ga
tudi jaz klicala šef, mi bo tako lažje.« Ko so začeli šivati nov kostum,
je k njim stopil šef. »Potrebujem Katarino. TAKOJ!« je zavreščal. Vsi
so se zazrli vanj in deček, ki je šival kostum skupaj z Nikito in
Danielo, je rekel: »Včasih koga takole pokliče, in tisti se nikoli več
ne vrne.« Daniela je zajela sapo, ko pa so odpeljali Katarino, sta
stekli za njimi. Odšli so po stopnicah, ki so se vile še globlje pod
zemljo. Hodili so deset minut, nato pa so prispeli do podzemnega jezera.
Na breg je priplaval krokodil. »Samo enkrat na teden dobi hrano. No,
nekega dne jo bo nehal dobivati. Takrat bo umrl. Vsakega otroka spustimo
na streho gledališča, kjer more dobiti mačko, ki tam sedi in nam jo
prinesti. Če nam je ne prinese, ga vržemo krokodilu. No, če bi se zdaj
kdo javil, da gre po muco, bi te spustili nazaj, a žal si nihče ne upa
sem…« »Midve pa si!« je rekla Daniela in skupaj z Nikito sta stekli tja.
»Pustite Katarino, naj greva midve!« je rekla Nikita. »Samo ena.«
»OBE!« je zakričala Nikita. Nato je šef skomignil z rameni in rekel:
»Ker je noč, vaju nihče ne bo videl, ko bosta odšli na streho. Toda jaz
vaju bom nadzoroval, da ne uideta. Vzpeli sta se po stopnicah in v
dvajsetih minutah so bili zunaj, kjer sta Nikita in Daniela spet
zadihali svež zrak. Že takoj potem pa sta zagledali vrv, ki je bila
privezana na strehi. Vedeli sta, da se bosta morali po vrvi vzpeti na
streho, in da je verjetno, da se bo vrv strgala. Najprej je po vrvi
splezala Daniela, za njo pa še Nikita. Dlani sta imeli čisto potne, toda
še bolj kot zase ju je bilo strah za Katarino. Kaj pa, če so jo ta čas
vrgli krokodilu? Pomirili sta se, ko sta zaslišali Katarino, kako je
jokala spodaj. Vedeli sta, da zato, ker se boji zanju, toda pomembno je
bilo, da je bila živa. Plezali sta in plezali, a do vrha je bilo še
daleč. Tedaj pa je Daniela opazila, da so ji iz žepa padle vžigalice, ki
jih je imela s sabo. Zajela je sapo, pogledala proti tlom, a se ji je
zvrtelo, nato se je zelo previdno prijela roba in pogledala navzdol.
Zagledala je majhno rdečo piko, ki je postajala vse večja. Bil je ogenj.
Najbrž je iz škatlice padla vžigalica in se prižgala med padanjem… Toda
kaj bo z Katarino in ostalimi? No, njuna trenutna naloga je bila, da
rešita muco, toda te ni bilo nikjer. Dim se je začel dvigati in plameni
so bili vse višji ter kmalu je gorel skoraj ves Milano… Videla je, kako
je gruča deklet tekla iz hotela Piccolo. Med njimi pa je Nikita opazila
Zojo, kako se je ozrla proti njima. Nekaj časa je stala na mestu, nato
pa je mimo nje pritekla Kimberly in jo povlekla za sabo. Nikita in
Daniela sta gledali, kje bi lahko bila muca, nato pa je Nikita rekla:
»Tamle je!
























Muca in ribe
Muca
je sedela na polici, dva metra pod streho. »To pa ni pošteno! Zdaj naju
bo pa požrl krokodil!« je rekla Nikita, nato pa se je Daniela spomnila:
»Kaj pa, če bi te jaz prijela za noge, ti pa bi prijela muco?« Nikita
je prikimala, saj zaradi dima ni mogla govoriti. Daniela jo je prijela
za noge in jo počasi začela spuščati proti muci. Nikita je stegnila
roke, nato pa jo je Daniela spustila, da je padla na polico. Muca je
padla. Nikita se je vrgla za njo, ker je bila težja, je muco kmalu
ujela. Prijela jo je in jo stisnila k sebi. Tla so se hitro bližala in
Nikita je upala, da bo pristala na čim mehkem. Ko pa je opazila, da za
njo pada tudi Daniela, jo je zagrabila panika. Tudi, če bi pristala na
mehkem, bi Daniela z vso hitrostjo treščila vanjo… tresk! Pristala je na
tleh, okoli nje pa so bili plameni. Muca je varno pristala, toda ni
stekla stran. Ostala je pri njej, ko pa je padla tudi Daniela, se je le
malo umaknila, nato pa legla na Nikitin hrbet. Od časa do časa je hrbet
zamenjala, na vsaki je ležala deset minut. Dobro, stavek, ki ga bom zdaj
napisala, bo zagotovo razjezil mojo babico, potem pa ne bo več želela
brati, a ta stavek je nujno potreben. Okoli njiju je bila kri. No tako,
babi, če zdaj to bereš, te lepo prosim, če ne odložiš knjige. Beri
naprej, saj se takšne stvari tudi dogajajo. Plameni so ju obkrožali,
bili so jima že čisto blizu, nato pa se je zbudila Daniela. »Beživa!« je
zavpila, prijela Nikito za roko in skupaj sta stopili skozi plamene.
Vse je že gorelo. Težko sta se premikali, toda mogli sta oditi. A nista
mogli kam. Dolgo sta hodili, se dušili, a požaru ni bilo videti konca.
Končno sta opazili velikansko stavbo. Bil je akvarij. Samo upali sta
lahko, da bosta lahko razbili stekla… Odšli sta noter. Povsod naokoli so
bile ribe. Na steni pa je viselo sidro. Čeprav zelo težko sta ga
dvignili in poskusili vreči v steklo. Šele desetič jima je uspelo. Vode
je poplavila cel hodnik. Toda vrata sta po nesreči zaprli, strop pa je
bil zelo visok. Zraka je bilo samo dvajset centimetrov pod stropom,
ostalo pa je bila pet metrov globoka voda. Ko se je je dotaknila riba,
je Nikita dobila kurjo polt po celem telesu. »Daniela, tu nekje je bil
morski pes! Umrli bova, požrli naju bodo!« Toda Daniela se je ves čas
skušala potopiti do vrat. Ko je končno dosegla kljuko, je videla, da se
je morski pes približal Nikiti. Odprl je usta in… močan sunek vode je
morskega psa in vse ribe odnesel ven. Ker je bilo vode zelo veliko in
akvarij zelo velik, je pogasilo skoraj ves ogenj. Le tu in tam je gorel
malce večji plamen. Daniela se je obrnila k Nikiti, ki je nepremično
ležala na tleh. Daniela je stekla k njej. »Kako se počutiš?« »Počutim se
breznogo…« je zamrmrala Nikita, nato pa je Daniela opazila, da ima eno
nogo brez stopala in hudo krvavo. Tisti morski pes ji je odgriznil
stopalo. Danieli se je vse skupaj gabilo, toda Nikito je prijela za
konec polovice njene noge, tam, kjer še noga ni bila poškodovana. Nato
se je spomnila, da mora hitro zaustaviti krvavenje. Za silo si je slekla
mokro majico in hlače, Vzela še Nikitino majico in z blagom obvezala
nogo. Nikita je, čeprav je imela zelo temno kožo, prebledela do kolen.
Težko je dihala, saj je izgubila kar nekaj krvi. Nato je zaprla oči in
legla na tla. »Umiram,« je rekla. »Ljudi, ki umirajo, pridejo rešit s
helikopterjem…« Nato je zabrnelo in po zraku je priletel helikopter.
Nikita se je nasmehnila, a oči je imela še zmeraj zaprte. (No, saj morda
veste, da ni zares umirala? Bila je šala.) Nato pa je zaspala. Tudi
meni se je to že zgodilo. Delala sem se, da spim, nato pa sem zares
zaspala. Ležala je na sedežu helikopterja, Daniela je sedela čisto pri
njej. S helikopterjem so leteli kar nekaj časa, nato pa se je pod njimi
prikazala voda. No, ne morska, jezerska. Leteli so nad velikim
Italijanskim jezerom, imenovanim Lago di Ledro. (To po Italijansko
pomeni Jezero Ledro.) V mestu blizu jezera so se ustavili. Nikito so
odpeljali v bolnišnico. Dobro je bilo, da so ji povili rano, slabo pa je
prišlo zvečer. Dva moška, oblečena v črno, sta skočila skozi okno in
spečo Nikito ter Danielo odnesla ven iz bolnišnice. Prispeli so do
jezera Lago di Ledro. V črno oblečena moška sta ju spravila v čoln in še
sama sedla vanj. Začela sta veslati proti sredini jezera. Po približno
pol ure veslanja se je na vodi prikazala cev, široka za tri ljudi. Meter
in pol cevi je gledalo iz vode, ostalo je bilo pod njo. Najprej je eden
od moških v črnem zavpil v cev: »Tukaj Srakin in Srakonek. Geslo:
sračji lopov dva dva tri.« Nato se je zaslišal glas iz cevi: »Geslo je
ptičji lopov ena dva tri, toda verjamem ti. Spusti ju.« Eden od njiju je
dvignil Danielo in jo spustil po cevi. Pristala je na vozu odej in
blazin. Voz so odmaknili in pripeljali drugega. Vanj so spustili Nikito.
Nato so ju zbudili in k njima je stopil 'šef'. »Srake imamo v lasti in
gledališče s podzemno delavnico in to podvodno tovarno. Velika je skoraj
tako kot podzemna delavnica. V naši tovarni izdelujemo sladkarije, ki
jih prodajamo. Največ jih podamo na poletnem sejmu, ko iz njih postavimo
hišico. Ljudje jo fotografirajo in vsake toliko časa plačajo nekaj
denarja, da lahko odlomijo, na primer trkalo iz bombonov ali recimo
kakšen strešnik iz čokolade… Nekaterim dovolimo celo noter. Notri je
miza, katere noge so iz sladkornih paličic, na njej pa so sladkarije, ki
so nam ostale. Otroci pomagajo v tovarni, včasih celo zamenjamo nekaj
delavcev. In da vama ne bi preveč zagrenili življenja, smo Katarino
prestavili sem. Toda pobegniti ne morete, če bi pa poskušale, vas bi
vrgel ribam v jezeru za malico.« »Kaj podzemna delavnica ni zgorela?« je
vprašala Daniela. »Ne, zato, ker je preveč globoko pod zemljo. Zdaj pa
na delo!« Nikita in Daniela sta stopili do velikih vrat in jih počasi
odprli.


















Novi ustrahovalec
Ko
sta vstopili, jima je vzelo sapo. Zagledali sta ogromno strojev, iz
katerih so prihajale sladkarije. Okoli so tekali otroci, stresali
sestavine v stroje, nekaj jih je prinašalo prazne košare, drugi so
odnašali polne košare sladkarij. Med tistimi otroci sta zagledali
Katarino. Rožnati prah je stresala v stroj za sladkorno peno. Nato pa ji
je spodrsnilo in sama je padla vanj. Začelo jo je obračati in kmalu je
bila ovita v sladkorno peno. Jokala je, nekaj otrok je ni videlo, drugi
so govorili: »Ojej,« ali kaj podobnega, nekaj pa se jih je zarežalo.
Nikita je stopila do skupinice otrok, ki se je režala ubogi Katarini.
Dečka, ki ji je bil najbližje, je močno potegnila za uho. »Kaj se pa
greš, ti nesramnež ti? Če bi ti padel v sladkorno peno, kako bi ti bilo,
če bi se drugi režali tebi?« Nato je jezno pogledala še ostale, ki so
se posmehovali Katarinini nesreči. »In vi? Kako bi bilo vam? Usta bi
imeli polna sladkorne pene, lezla bi vam v oči, jokali bi, drugi bi se
vam pa smejali? Grozno bi vam bilo, tako kot meni in vsem tukaj. Zato
tega ne počnite drugim.« Nato je prijela Katarino za roko in jo
potegnila iz stroja celo rožnato in lepljivo. Okoli oči se ji je
sladkorna pena obarvala rdeče, saj se je zmočila in stopila. Nekaj otrok
je zaploskalo Nikiti, ostali so se vrnili na delo. »Dobro si tole
izpeljala!« jo je pohvalila Daniela, nato pa je k Nikiti stopil
petnajstletni fant. »Mojega brata se ne boš nikoli več niti dotaknila,
kaj šele, da bi ga vlekla za ušesa! Moj brat lahko počne kar hoče, tudi
deklicam v sladkorni peni se lahko posmehuje, če si tako želi! Karkoli
mu boš naredila, zmeraj ti bom pokazal, kaj se to pravi!« Nato jo je
udaril in stekel stran. Nikiti je bilo zadnje čase v tovarni zelo težko,
poleg tega, da je imela lesen podplat, da je lahko hodila, so ji težili
tudi otroci, ki so se družili z zlobnima bratoma. Klicali so jo
Črnuhinja ali Lesenonoga. Tudi Danieli ni bilo lahko. Ker je bila malce
vitka, so jo klicali Zobotrebec ali Vampir, ker je bila zelo bleda. Če
se je katera od njiju samo nasmehnila Katarini, je pritekel zlobnežev
brat in jo udaril. Zato sta v tovarni sladkarij zelo trpeli. Nekega dne
pa se je zgodilo, kar ne bi nihče pričakoval. Zlobnežev brat je padel v
stroj za lizike. Ko se je rešil, je bil ves lepljiv in umazan. Nato se
je Nikita zagnala vanj z vso hitrostjo (kar je malce težko storiti z
lesenim podplatom) in ga še enkrat porinila v stroj. Tako se je
ponavljajo deset minut, dokler ni zlobnežev brat postal lepljiv po celem
telesu in na njem je bila tanka plast sladkorja. Nikita pa še ni imela
dovolj. Porinila ga je še v stroj za zavijanje čokolade, da je bil zavit
v srebrno folijo. Takšnega je za konec vrgla v stroj za sladkorno peno,
kjer ga je pustila, dokler se ni sam rešil. Od takrat naprej ju ni več
ustrahoval. Samo grdo ju je pogledal in s svojim bratom nadaljeval delo.
Nikita je mislila, da sta z Danielo rešeni ustrahovalca, Daniela pa je v
to močno dvomila. Vedela je, da jima bo vrnil. In imela je še kako
prav. Ko si je ponoči vzela dve uri počitka, je na hodniku zagledala
belo muco. Odkar sta jo z Nikito rešili, sta jo čisto pozabili. Ni pa
vedela, za kaj potrebujejo to mačko. Nato je mimo prišel jezen moški.
»Bi lahko kdorkoli vedel, kako bi dobili biser?! Mogoče ti?!« se je
zazrl v Danielo. »Kakšen biser?« »Tisti, ki ga je požrla mačka! Bil je
last našega šefa Srakessa, pa mu ga je požrla ta mačka! Nekega dne so
našega šefa prisilili, da je prisegel, da bo otrok, ki bo prijel ta
biser, oproščen vsega dela in se bo lahko vrnil domov! Zdaj, ko je biser
v mački, se lahko zgodi, da nas ni zraven, ko bo biser končno zunaj!«
Zdaj je Daniela vedela, zakaj bi morali z Nikito rešiti tudi muco, ki je
prej sedela na strehi gledališča. Da bi bili varni pred Srakessom in bi
ga dali tudi Katarini in ostalim otrokom. Nekaj časa je stala tam, nato
pa se je njen odmor končal. Odprla je vrata in stopila v svetel
prostor. Pri stroju za čokolado je zagledala Nikito. Sestavine je
stresala v stoj. Za njo je stal Zlobnež mlajši (kakor so ga klicali,
odkar so njegovega brata, Zlobneža starejšega vrgli v stroj za lizike)
in jo želel poriniti v stroj. Toda, ko se je zagnal vanjo, se je ta
umaknila in Zlobnež mlajši je padel v stroj. Ven je prišel ves
čokoladen. Nikiti je pokazal jezik in odšel na čisto drug konec sobe, k
stroju za bombone. Daniela je Nikiti povedala, kaj je izvedela o muci.
Nato sta skupaj povedali še Katarini. »Pa saj to že vem!« je rekla
Katarina. »Kako pa?« »Ker sem se skoraj rešila. Nekemu gospodu, ki je
delal v gledališču, je padel iz rok, preden pa sem ga pobrala, je
pritekel Srakess in ga vzel. Nato mi je vso zgodbo povedala deklica, ki
je že petkrat poskušala dobiti biser. Nato sem nekaj sanjala in vama v
sanjah povedala tole: Nikita in Daniela, prosim, da me…« »Veva, kaj si
povedala, ker si to povedala tudi v resnici. Srake so to objavile na
njihovi spletni strani.« Nato so se vrata s treskom odprla in noter je
pritekel eden od Srak. »Pripravite se, jutri ob dveh zjutraj pričnemo
graditi hiško iz sladkarij! Vzemite sladkarij, kolikor morete, in jih
prinesite v vreče na hodniku! Pohitite, samo dve uri in pol imamo časa!«
Napolnili so petindvajset vreč, velikih, kolikor je bila Katarina. Ob
pol dveh so se odpravili v mesto Riva del Garda in pri pristanišču
začeli postavljati hiško. Ob desetih dopoldne je bila ta že zgrajena-
čokolade v obliki opek, zavite v srebrno folijo, strešniki iz velikih
pravokotnih piškotov, prelitih s čokolado, okenski okvirji in okenske
police so bili iz sladkornih palic, bomboni so bili obešeni nad vrati,
ki so bila iz velikanskega čokoladnega piškota, kljuka na vratih je bila
velika lizika, šipe na oknih pa so bile ploščice iz sladkorja. Okoli
hišice je bila ograja iz sladkornih paličic, pokrita s sladkorjem v
prahu, da je bilo videti kot sneg. Nad vrati je visela velika sladkorna
ploščica, na kateri so bile črke iz sladkorne pene. Pisalo je:
Sladkorna hišica
Največ ljudi se je ustavljalo pri njej. Nato, ko je bilo v pristanišču največja gneča, sta se zlobna brata končno maščevala…
















Maščevanje
»Vsiljivci!
Vsiljivci so prišli!« je zavpil Zlobnež Starejši. Kar nekaj ljudi se je
ustavilo pri njemu in spraševalo: »Od kod?«, »Kdo?« in podobne stvari.
Njegov odgovor na: »Od kod?« je bil: »Iz Afrike.« Na vprašanje: »Kdo?«
pa je pokazal na Nikito, ki je stala pri ograji iz sladkornih palic.
Zlobnež Starejši je Nikito porinil v gnečo. Ker so skoraj vsi
povpraševali Zlobneža Starejšega po vsiljivcih, so jo vsi potiskali
stran od sebe in, nekateri v Italijanskem jeziku, večinoma pa tudi v
Angleščini, govorili: »Stran od mene, črnuhinja nesramna! ,»Da si takole
drzneš priti v spodobno državo in kvariti njen ugled!« ali »Afričanov
in podobnih črncev ne trpimo tu!« Neka gospa jo je zgrabila za roko in
rekla nekaj v Italijanščini: "Oh, come osa queste persone vengono qui!
Pagina! Voi e la vostra famiglia non compromettere la reputazione del
nostro paese! Non è la sofferenza dei neri! Dimmi, perché sei ancora
qui?" Ker je Nikita ni razumela, je najprej strmela vanjo, nato pa je
gospa zavpila: "Vorrei che questa applicazione per la polizia! Perché
devo tenere, ho contratto qualche malattia mortale, si può avere! Puah!
Disgusting! Se non c'è anti-neri, lui sarebbe felice di usare! Fuori!
Ora pagina! Solo lontano da me! " Nato je odrinila Nikito stran od sebe.
Nato je padla in nek gospod jo je skoraj pohodil. Nato je vstala in
stekla naprej. Nekaj ljudi jo je še odrinilo stran, nato pa je padla v
vodo. No, v bistvu je padla v čoln, naravnost na neko ribiško mrežo.
Nato jo je zagledal besen ribič. Tudi on je nanjo zavpil nekaj v
Italijanščini: "Avremo una rete di infetti! Vattene, vai via!« Nato jo
je skupaj z mrežo vrgel v vodo. Zaradi mreže ni mogla na površje in
začela se je dušiti. Nato se ji je začelo temniti pred očmi, dokler ni
nekdo skočil v vodo in jo zgrabil za nogo. Glavo je imela končno zunaj.
Toda tisti, ki jo je rešil, je plaval naprej. Ustavil se je šele, ko je
bila okoli skoraj sama voda. Mislite da je bila Daniela? No, krepko ste
se zmotili! »Zoja!« je vsa presenečena zavpila Nikita, ko jo je
rešiteljica osvobodila mreže. Vsa srečna jo je objela. »Ga. McImpundent
nas je peljala k hišici iz sladkarij, pa sem te opazila med množico.
Tudi darilo imam zate!« Nato je pokazala biser, ki ga je držala v dlani.
Šele takrat, ko je pogledala biser, se je Nikita zavedala, da za njo
plava Katarina. Tudi njo je objela, čeprav jo je videla pred petnajstimi
minutami. »Tudi jaz sem svobodna! Zoji sem povedala, da te poznam.
Prijela sem biser in postala svobodna! Daniela tudi, toda ona ga je
prijela, ko sva bili midve že v vodi.« »Kako sta pa ga dobili?« »Nekemu
gospodu je iz naročja skočila bela muca in začela pljuvati dlako. Med
dlako sem opazila biser in ga pobrala. Nato mi je Katarina povedala, da
postane otrok oproščen dela in je lahko svoboden, če se ga dotakne! Ko
se ga je ona dotaknila, sem ga vrgla še Danieli, nato pa sem stekla za
tabo. Komaj sem te še videla, tako globoko si se potopila!« je razlagala
Zoja. Deset minut so plavale, nato pa prišle nazaj do pristanišča, kjer
je bila ga. McImpundent z učenkami. »Veš, kako hudo je izgubiti
predsednico, Nikita!« je rekla Kimberly. Nekaj deklet je k Katarini,
Zoji in Nikiti prineslo brisače. Nato je tja pritekel Srakess. Bil je
ves jezen. Brez, da bi povedal, zakaj se jezi, je Zojo krepko potegnil
za uho. Ko jo je vsaj trikrat klofnil, je ga. McImpundent zavpila nanj:
»Kaj pa mislite, da se greste? Bi jo radi mučili do smrti?« »In? Izgubil
sem vse delavce v tovarni, ker so prijeli biser! » »Ste mar otroke
silili v delo v tovarni? Mar ni to prepovedano? Morali bi iti v zapor!«
Nato se je Srakess sklonil h ge. McImpundent in rekel: »To o tovarni
ostane med nama!« Zgrabil jo je za roko in jo povlekel v hišico. Okna je
prekril s krpami, vrata pa zlepil z lepljivim rižem, katerega so
zmešali z veliko sladkorja, čokolade in še neke lepljive stvari , ki so
jo pri gradnji hišice uporabljali za zidanje z čokoladnimi opekami. Z
vrvjo jo je privezal na stol. »Ste bogati ali revni?« »Moja družina se
preživlja z mojo službo, ker pa dobim veliko, se pa tudi ne preživljamo
tako slabo…« »Če vam dam vse svoje premoženje, mi vi odstopite vse
učenke?« »Ker je moja družina v malce slabšem stanju, bom raje zapustila
učenke…« »Podpišite!« Srakess ji je ponudil list papirja in odvezal
roko. Dal ji je tudi svinčnik in ona je podpisala. Takoj nato jo je spet
privezal, liziko iz vrat in jo ge. McImpundent zatlačil v usta, da ni
mogla kričati. Nato je stekel ven in list pa papirja pokazal deklicam.
»Zdaj ste pa moje! Poklical je nekaj Srak, ki so deklice odpeljali v
avtomobile. Odpeljali so se nazaj v Milano. Kot po čudežu je bil spet
poln ljudi. Malce se je še poznalo,da je bil požar, toda tisto visoko
gledališče je še zmeraj stalo. Bilo je na novo prepleskano, le malce
bolj razpadel videz je dajalo kot prej, ko j bilo okrašeno z mnogo
plakati in je bilo sveže črne barve, zdaj pa je bilo rjave barve, toda
očitno to nikogar ni motilo, saj so si vsi še naprej ogledovali
predstave. On pa je Nikito, Danielo ter ostala dekleta odpeljal v
podzemno delavnico, nato pa še h krokodilu. Še zmeraj je bil živ. »Vrgel
sem mu dve Sraki. Zdaj pa ve.« Čez nekaj časa so že vse na vrvicah
visele nad vodo, v kateri je plaval krokodil. »Katero naj spustim prvo?«
je rekel Srakess, nato pa začel spuščati Mario, deklico, ki se je ves
čas norčevala iz Nikite zaradi njene temne kože. Morda bi bila ta že
mrtva, če ne bi tja pritekla…





















Spomini
Bila
je Katarina. V bistvo Katarina in za njo kakšnih dvajset ljudi. Med
njimi tudi ribič, ki je Nikito skoraj zadušil. Zavpil je: "Come ti
permetti? Smettila!" Vsi so se spravili nad Srakessa, samo Katarina je
ves čas vpila: »Emmm... Che dire…ragazze! Che ne sarà di… loro? Emmm…
Sarà ucciso!« Ko je videla, da nič ne zaleže, je segla z roko v žep in
ven privlekla na dan nekaj zmesi iz lepljivega riža in je vrgla
krokodilu v usta. Mučil se je in mučil, toda ni jih mogel čisto odpreti.
Počasi pa mu je vendarle začelo uspevati… Toda Katarina je skočila v
vodo, rešila Mario vrvi ter jo, preden se je krokodil rešil lepljivega
riža, spravila ven. Takrat pa so se vrvi, na katerih so visela ostala
dekleta, začele trgati. A na srečo je ribič prinesel s sabo mrežo ter jo
vrgel na krokodila ter ga ujel. So se pa zato dekleta začela
potapljati, na dno, ker zaradi vrvi niso mogle plavati. Kdo ve zakaj in
kdo ve kako so se jim v mislih prikazali spomini, kot so tisti, ko je
zaradi Nikite tisti deček padel v stroj za čokolado… Takrat, ko je
Daniela v pismu Nikiti govorila slabe stvari o Brazilcih ter sošolki
Maji in Adelaidi… Ko je Kimberly pljunila Zoji v obraz, ker se je več
družila z Nikito… Ko je Zoja na volitvah za novo predsednico pred vsemi
osramotila go. McImpundent… Ko je Maria čez Nikitin test iz Zgodovine,
ki ga je pisala skoraj brez napake, preden je bil pregledan, napisala
napačne odgovore… Ko je Molly splezala na veliko drevo pred šolo in
pljuvala na ostale z njega… Ko je Lea ponoči govorila grozljivke in so
vsi slabo spali… Nato je vsako dekle nekdo rešil. Ko so se malce bolje
počutile, so se opravičile zaradi slabih spominov, če so se lahko. Če pa
se niso mogle, so vse zaupale ostalim in postalo jim je lažje. Nato pa
se je Nikita spomnila zgodbe, ki jo je pri treh letih v Afriki slišala
od stare tete. To pa je le bil dober spomin, in dobro bo, da jo za konec
napišem sem, da se bo vse končalo s pripovedjo, v bistvu s koncem dveh
pripovedi.

Živela je deklica, ki je živela v dokaj revni hiši v
Rimu. Ker pa so revni ljudje v mnogo zgodbah zelo nadarjeni, je bila
tudi ona. Pisala se je Vera in ime ji je bilo Magdalena. Klicali so jo
Magdalenca. Bila je lepa in pametna, toda lepše od njenih rdečih lic,
sinje modrih oči, svetlih kodrov do ramen, njenih rdečih ustnic ali
tistih nekaj peg, ki so krasile njen obraz, je bil lep njen glas. Kot
večina otrok je tudi ona dobivala žepnino, čeprav samo kakšen evro na
mesec, ji je bilo to dovolj. Toda ko je imela dovolj za lep plašč, je že
zapravila vso prihranjeno žepnino. Ko sta zaradi problemov v službi
otroka za vedno nehala dobivat žepnino, je postala žalostna, saj si je
želela kupiti srebrne čeveljce, s katerimi bi lahko hodila po ulici in
pela, saj je bilo to njej v največjo radost. Ko pa je njenega brata
doletela nesreča na podstrešju, je morala z njim v bolnišnico. Izvedela
pa je, da je vabljena, da bi pela pred množično publiko- v Sydneyu v
Avstraliji. Ker pa je morala paziti brata, je le s težavo zastonj najela
nekoga, ki je skrbel zanj. Ker pa je za let v Avstralijo potrebovala
veliko denarja, je smela vzeti tudi bratovo žepnino in denar, ki sta ga
starša s težkimi mukami zaslužila v službi. Ko je ugotovila, da ima še
dovolj denarja za srebrne čeveljce, je porabila skoraj polovico denarja,
ker jih je kupila. A vseeno ji je ostalo dovolj denarja za let v
Avstralijo. Tam je pela pred množično publiko ter vsem je bila všeč. Ko
pa je ugotovila, da bi mogla prodati čeveljce, da bi lahko letela domov,
pa je rajši sedla na ulico in prosila za denar, kot pa da bi prodala
čeveljce. Ker pa so jo zaradi bogatih oblačil imeli za dekle, ki želi
dobiti nekaj denarja za kakšna oblačila ali lepo obutev, ji niso
odstopili niti centa. Še danes sedi tam na pločniku in čaka na nekoga,
ki ji bo dal dovolj denarja za let domov.
Ta zgodba je vse pomirila.
Pozabili so slabe spomine in se vrnili domov. Ko so v šoli čakali, da
starši pridejo po svoje hčere, Nikite in Daniele ni bilo zraven.
Katarinina mama ju je povabila na čajanko. Pili sta čaj in jedli
palačinke. Daniela je spila veliko čaja in kakšni dve palačinki, Nikita
pa se ni ravno ukvarjala s čajem, ki ga je spila komaj tisto sedem
centimetersko skodelico, je pa zato vsakega nekaj časa prosila za novo
palačinko. Poskušala je različne okuse, palačinko s cimetom, z medom, z
lešnikovo kremo, s stopljeno čokolado, s sirom, z maslom in z različnimi
marmeladami. Ko pa je Katarinina mama prinesla ogromno srebrno posodo s
stopljeno čokolado, štiri dolge srebrne vilice in krožnik, poln jagod,
so se Katarina in Nikita takoj spravili nanje, Daniela pa je še naprej
pila čaj. Ko so po dekleta prišli starši, so tudi v hišo Katarinine
družine prišla Danielina starša ter Nikitina mama. Nikita in Daniela sta
postali žalostni, ker bosta mogli narazen, toda tedaj je Danielina mama
rekla: »Počitnice bomo skupaj preživeli na Aljaski. Kaj ni to lepo? Ves
preostanek počitnic!« Nikita je skočila v zrak in zavriskala. Daniela
je zajokala. »Pa kaj ti je?! Nisi vesela?« je začudena rekla Nikita.
»Premagali sva Podganessa, premagali sva Srakessa, toda v Podganessovi
hiši so bili v omari dva portreta: Srakess in Kačess. Eden naju še čaka.
Kdo bi vedel, kaj se nama bo še zgodilo!« Nato se ji je na obraz
prikradel nasmešek. »Počitnic pa se veselim iz srca. Bodi brez skrbi.«
Čeprav sta se na vso moč trudili, da bi nehali misliti na Kačessa, jima
ni ravno uspevalo. Toda takoj, ko sta ponoči zaspali, sta sanjali, da
sta na Aljaski, tečeta po hribih, ponoči pa ležita na postelji in
gledata televizijo. Toda vsakič se je na televiziji pojavila kača in
njej je pisalo:
Nismo še končali.

------------

POSTERJI - TWILIGHT + ZANIMIVE IGRE SAGE TWILIGHT IN PRIROČNE TER ZANIMIVE STRANI! ++ BELLINA USPAVANKA!! xD





[You must be registered and logged in to see this image.]

[You must be registered and logged in to see this link.]

stran, kjer si lahko poceni kupte knjige:
[You must be registered and logged in to see this link.]

----------


TO JE VSE! VAM JE VŠEČ TOKRATNA ŠTEVILKA? :D

Sedaj pa lahko spet začnete pošiljati članke za v naslednjo št.!
(Opravičujeva se, ker niso vsi članki, ki jih pošljete objavljeni, ampak enkrat zagotovo bodo!!) xD

pa-pa

Članki v tokratnem časopisu so by:
- MEGGIE
- HOLLY
- SARAH
- ARHIV REVIJA COOL
....